nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Veščina za veščino, naturalno, obetavno, in Valérie, ki ima zakonsko krizo za sabo in pred sabo, pristane, neha pisati že začeti roman o poznavalki slikarstva v meni in v svojo beležnico - kot bi slikar nekaj pofotografiral, da bi lahko naslikal, kot da ne gre za pregnetene notranje svetove, bolj za biografa, spremljevalca, za eno tistih knjig, ki potem izidejo kot avtobiografije, čeprav je jasno, da portretiranci niso ravno pismeni - zapisuje vse o Cocu, možičku iz najrevnejšega predela Buenos Airesa, mesto tudi obišče, ki jo pri pariških Zlatih vratih, od tod podnaslov, pa tudi sicer poučuje o tangu in še o čem. Njegov govor je posut s splošnimi modrostmi in nasveti, recimo naj vso nežnost, ki jo premore, položi v tango, kadar plešeš, se lahko dotakneš skrivnosti drugega, takšnimi, zato pa večkrat ponovljenimi izreki.
Romaneskna perspektiva se širi s Cocove pojave in zgodovine na Valérie, na njeno spoznavanje tanga in počeznega dotikanja
nasploh, preskoči na silne mednarodne ljubimce, ki jih sreča na plesiščih, in dogajanje vedno, kot gre k takšnim napetim zvezam tudi v trivialni literaturi, spremlja drhtenje kože, ščemenje in čudna naključja, dodatna higienska procedura in skrbno izbiranje oblek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani