nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Coco Dias je naslovljen po modelu, postavljenem v središče dogajanja, po plesalcu tanga, mojstru, seveda, ki v Parizu prevajalki in pisateljici Valérie predlaga, da jo bo naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in jo potem, na kar se njegova portretistka zgrozi, tudi vpraša, ali bodo zraven fotografije. Veščina za veščino, naturalno, obetavno, in Valérie, ki ima zakonsko krizo za sabo in pred sabo, pristane, neha pisati že začeti roman o poznavalki slikarstva v meni in v svojo beležnico - kot bi slikar nekaj pofotografiral, da bi lahko naslikal, kot da ne gre za pregnetene notranje svetove, bolj za biografa, spremljevalca, za eno tistih knjig, ki potem izidejo kot avtobiografije, čeprav je jasno, da portretiranci niso ravno pismeni - zapisuje vse o Cocu, možičku iz najrevnejšega predela Buenos Airesa, mesto tudi obišče, ki jo pri pariških Zlatih vratih, od tod podnaslov, pa tudi sicer poučuje o tangu in še o čem. Njegov govor je posut
s splošnimi modrostmi in nasveti, recimo naj vso nežnost, ki jo premore, položi v tango, kadar plešeš, se lahko dotakneš skrivnosti drugega, takšnimi, zato pa večkrat ponovljenimi izreki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani