nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Gre v resnici za neke vrste »svaštvo« z izvirnikom, saj Purcărete uprizarja fusnote na Gargantuo in Pantagruela; s serijo prizorov, ki sicer sledijo duhu renesančnega izvirnika, a v resnici na odru uprizarjajo lastno zgodbo, se oddolžuje zlasti Rabelaisovi originalnosti in subverzivnosti, njegovemu obešenjaštvu in »nadrealizmu«. Purcăretejeva scenska domišljija na odrskih tleh vzpostavlja realistične situacije, ki jih že v naslednjem hipu spodmakne z igrivo, ironizirajočo, podtalno logiko, lepoto spodkoplje s perverzijo, harmonijo z distonijo, red z intervencijami kaosa. Rezultat je ritmično razgibana in razplastena, a vendar »skladna« uprizoritev, ki se najbolj razmahne v iskanju različnih scenskih metafor na temo žrtja in požrtnosti (mesenje testa, peka človeka, kopanje globoko v njegovo telo itn.), pa nenehnega polaščevanja ter karnevalske razuzdanosti, z najrazličnejšimi humorno oz. ironično-ludističnimi poudarki (bizarne prikazni, nepričakovane
preobleke, »nehumane« deviacije človeškega itn.), manj pa v erotičnem oziroma seksualnem smislu (nekaj povezovalnih prizorov je sporočilno in scensko tudi skromnejših).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani