nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V Pantagruelovi svakinji se je lotil snovi, ki je na prvi pogled nenavadno hvaležna za vsakršno obdelavo, vendar se je Purcărete odrekel eni od temeljnih kvalitet Rabelaisa, njegovemu bogatemu jeziku, in predstava je praktično brez dialoga, zato pa izumil adekvaten gledališki jezik, s katerim uprizarja in nadgrajuje znamenito predlogo. Gre v resnici za neke vrste »svaštvo« z izvirnikom, saj Purcărete uprizarja fusnote na Gargantuo in Pantagruela; s serijo prizorov, ki sicer sledijo duhu renesančnega izvirnika, a v resnici na odru uprizarjajo lastno zgodbo, se oddolžuje zlasti Rabelaisovi originalnosti in subverzivnosti, njegovemu obešenjaštvu in »nadrealizmu«. Purcăretejeva scenska domišljija na odrskih tleh vzpostavlja realistične situacije, ki jih že v naslednjem hipu spodmakne z igrivo, ironizirajočo, podtalno logiko, lepoto spodkoplje s perverzijo, harmonijo z distonijo, red z intervencijami kaosa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani