nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Umetnik je v monumentalno, a hkrati krhko podobo, ki intimno obvladuje prostor, kamor je postavljena, zgostil upodobljenčevo bistvo, kot ga je dojel in izoblikoval z izjemno ustvarjalno koncentracijo, oprt na Drnovškovo kontemplativnost zadnjega desetletja, a tudi trpkost in odmaknjenost, ki je bila za njegovo podobo značilna ves čas. Vse to je zgostil v sintezo, ki je upodobljencu neprimerno bliže, kot bi bila v svoji prazni zadovoljnosti preprosto deskriptivna (soc)realistična podoba uspešnega državnega uradnika, na kateri bi mu morda zares lahko izmerili številko suknjiča in ugotavljali neoporečno zdravstveno diagnozo. Prav v taki skrivnostni ponotranjenosti je upodobljenec poveličan (in nikakor ne degradiran), ne da bi bil kakorkoli demagoško oznanjevalen, to poveličanje pa je izraz umetnikove inspirativne zazrtosti v človeškost, ki jo je s svojo intuicijo lahko dojel v upodobljencu, docela ne glede na svojo ali njegovo politično opredelitev, ravno zaradi Drnovškove duhovne
zazrtosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani