nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Nekakšna benevolentnost, povezana s projektom predstavljanja manj znanih književnosti, je mogoče nujna, s tem ni nič narobe, zadeva - na primer opozarjanje na pogoje, v katerih dehti baskovska književnost ali pa ujčkanje evropskih manjšin à la- Gauss pred dvema letoma - je vzbudila ustrezno pozornost in celo politične komentarje, a kar bi štelo še bolj in naklonilo še večji užitek na »pesniškem festivalu«, je nekaj drugega, veliki šov, zvezdni prah tako rekoč.
Veličine, skratka, ne kažeš s tem, da povzdiguješ na primer upokojene državne umetnike ali lokalne zvezde, ampak poskušaš belo liso na zemljevidu pesniške Evrope zapolniti - le s čim drugim? - z ostrino besede, ki pa noče zasvetiti le v svojem angažmaju in na novo določiti mogoče vsebino znamenitega meterološkega pojma, ampak preprosto, prepričljivo, brez avtopoetičnih izmišljij in vehementno govori o svojem času na do zdaj neznan način. Po tej plati je letošnja Vilenica našla odgovor le v opusu svojega novega
lavreata Andrzeja Stasiuka, avtorja, ki je zapisal, da Srednjo Evropo vidi kot fikcijo, kot legendo, kot »zgodbo, katere resničnosti ne more nihče preveriti«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani