nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Ne, v Mehtovem Tannhäuserju in Tristanu ni mistično tihih izvirov in prehodov, ni spektakla skrajne razbrzdanosti in romarske vznesenosti, kipenja zapeljivosti, ampak zapeljivost obvladanosti, ki vse pozna, vse razume, ki te tako pri kakor Beethovnu sugestivno vodi skoz harmonsko dramaturgijo (npr. naravna lepota odlašajočih Tristanovih stopenj), tematsko razvijanje in pretakanje (Eroica - in v izvedbi npr. pihala); te pelje skoz gigantske Beethovnove stavke s sijajno koncentracijo, zna z zadnjo variacijo še stopnjevati napetost (a nazadnje v kodi vendarle zdrsne v rahlo hipotonijo).
Dodatka sta nas razveselila, sta pa bila (kot izbira) pozunanjeno motivirana, kot nekaj, kar se pričakuje od orkestra, ki deluje tudi operno. Ampak lepo je bilo ob Mascagniju in Verdiju. Cavalleria rusticana, Moč usode.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani