nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zvoku in ritmu pušča "rezervni" prostor svobode, nastavlja mehko, tako da vertikale marsikdaj rahlo zanihajo, se bočijo, ne da bi to povzročalo ogrožajočo ohlapnost; tudi intonacijsko in partikularno stabilnostno zvok Orkestra Maggio Musicale (v katerem so me zlasti očarala godala in solo oboa) ni bil na slehernem mestu izpiljen, vrh Tristanove Predigre je npr. deloval zmerno razglašeno, tudi sicer sem se pri izvedbi, že v uverturi k Tannhäuserju, skorajda čudil udarom rogov (na mestih, kjer imajo le fundamentalno funkcijo).
Ne, v Mehtovem Tannhäuserju in Tristanu ni mistično tihih izvirov in prehodov, ni spektakla skrajne razbrzdanosti in romarske vznesenosti, kipenja zapeljivosti, ampak zapeljivost obvladanosti, ki vse pozna, vse razume, ki te tako pri kakor Beethovnu sugestivno vodi skoz harmonsko dramaturgijo (npr. naravna lepota odlašajočih Tristanovih stopenj), tematsko razvijanje in pretakanje (Eroica - in v izvedbi npr. pihala); te pelje skoz gigantske Beethovnove
stavke s sijajno koncentracijo, zna z zadnjo variacijo še stopnjevati napetost (a nazadnje v kodi vendarle zdrsne v rahlo hipotonijo).
Dodatka sta nas razveselila, sta pa bila (kot izbira) pozunanjeno motivirana, kot nekaj, kar se pričakuje od orkestra, ki deluje tudi operno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani