nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Glavno intonacijo daje zgodbam sklepni stavek okostja, tam, na koncu mesta, kjer je vse to bilo, »tam ni nič«, in to daje tej zbirki prepoznavno amarkordovsko razsežnost, ki pa je bolj kot s čarobnostjo obarvana s prepoznavno avtorjevo melanholičnostjo in brezstrastnostjo, kar pa je zaostrenosti in detajlnosti pripovedi, pa tudi montaži fragmentov samo v prid, saj se obrne v občutljivost in pripovedno brezkompromisnost. Izpostavljeni sta refleksivna, še bolj pa spominska plat, nekaj od tistega, kar smo prebrali v verjetno najmočnejšem izpovednem romanu Nespečnost, najdemo tudi v teh zgodbah, posvečenih mami, in tudi v tej zbirki so takšni v prvi osebi spisani prozni okruški najmočnejši, čeprav so na kinodvorano včasih manj pripeti, recimo s fotoaparatom kot glavnim rekvizitom v zgodbi o tetini smrti ali s kamero ob srečanju z očetom. Prvim in zadnjim, in te zgodbe dajejo intonacijo in barvajo tudi vse ostale, in ker so ti fragmenti en sam prozni obred
poslavljanja, izzveni zbirka seveda nostalgično in rahlo otožno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani