nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Že v uvodnem fragmentarnem zapisu, ki je bolj kot proza oblikovan kot memoari in zgodovina, kot potopis v preteklost nekega kina in je bil že objavljen v zborniku o skritih krajih in krajinah, še bolj pa v zgodbi o ustanovitelju in lastniku kina,, ki je pred eno revolucijo pobegnil, dokler ga ni doletela in razlastninila naslednja, pa v zgodbi o, ki je zvonil začetek in ga je iz partizanov prinesla biljeterka in skrbnica kina, srečamo vse glavne osebe zgodb. Zbirka je tako oblikovana kompaktno, skoraj kot roman, enotnost ji daje prostor in usode, ki se v njem križajo, te presevajo skozi različne zgodbe, o dogodku iz ene potem poročajo v drugi, enotnost jim daje tudi ponavljanje enih in istih drobcev, dogodek, ki je nekje samo mimogrede omenjen, kot prepričljiv detajl, postane hrbtenica naslednje zgodbe. Vse to približa Kino dom Möderndorferjevi zgodnji zbirki Tarok pri, tudi tam je skupina ljudi, ki jih druži isti prostor, hiša, njihove zgodbe se spenjajo, vendar so tam v ospredju
portreti, tokrat pa je dogajalni prostor širši, razprt v preteklost, nekaj generacij se srečuje in jim kino predstavlja pribežališče pred življenjskimi tegobami, nudi tolažbo, je hkrati zapik in prostor fascinacije, očaranost nad umetnimi raji, ki jih zaradi nesposobnosti očesa in zavesti, da bi ugledal praznine med njimi, ustvarjajo gibljive slike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani