nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Glavnino zbirke - ne pa tudi celote - namreč sestavljajo pesmi značilnih naslovov (Apartma, Soba 22, Še vedno soba 209 ali, čisto preprosto, Soba), ki dovolj jasno kažejo, da v horizontu pričujoče zbirke ni več okolje - grdo, pokvarjeno družbeno okolje, ki ga sicer dobro poznamo kot nujni pendant romantičnim predstavam o lepi duši - tisto, ki šele botruje nepotešenosti, ampak je, nasprotno, sam ljubezenski odnos vselej že ustrojen tako, da to nepotešenost, izmuzljivost poraja. Ni torej naključje, da so sobe, v katerih se v pričujoči zbirki srečujeta moški in ženska, po vsem sodeč hotelske, se pravi, začasne, tuje in neudomačljive. Skladno s tem Vidmarjeva v tu zbranih pesmih rahlja neposredno izpovednost; glas, ki to poezijo izreka, zna pogledati nase (in na ljubljeno osebo) tudi z razdalje in morda se pesnici prav zato v Vsaki sobi zapiše: »Sploh ne pišem / o ljubezni, / (...) / Pišem o sobi, / ki je ta hip / odprla svoj tu«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani