nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Na nekem mestu se priduša: »Mar moram resnično vse razlagati, kaj so vsi okoli mene tako nespametni, da ne razumejo niti mojega govora niti moje tišine, katera oba polnita zrak naokoli? In način, na katerega podajam, je tako edinstven ...« ujetnik jezika je zmeraj tudi nekoliko vzvišen nad poskusi, da bi ga razumeli, čeprav čuti, da si okolica ne zna razložiti narave njegovega odnosa. Nihče pač ne ve, ali je prijazen ali zoprn, a to ga niti najmanj ne moti, svoje sporočanje stoično nadaljuje, prepričan je, da mora naprej, mora nadaljevati zgodbo, pa čeprav zgodba ni razumljiva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani