nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V zvenu in pripovedi Majskega ni lepega in grdega, podrejenega in nadrejenega, pastoznega in eteričnega, v nekem smislu celo glasnega in tihega ne, saj zna biti mezza voce uzvočen kot šepet kozmosa; cantabile in impetuoso sta eno, strast in etos tudi, o čemer smo se lahko za slovo prepričali ob Sarabandi iz Suite št. 5, razpeti iz basovsko vibrantno podaljšane lepote neznanega v most onkraj minljivosti.
, pa tudi Haydn (koncert, ki ga je Majski pred nekaj leti na Festivalu igral s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, tokrat pa je bil postavljen v kontekst rokokojske sorodnosti in kraseče eksponiranosti z Boccherinijevim Koncertom v D-duru), sta se poslušala kot resonanca stare in dragocene izkušnje. V Ljubljani so Miševe Suite za violončelo solo dogodek spred desetih let, ki ostaja v zraku filharmonične dvorane kot njena dediščina - čeprav so obenem dobrina vsega človeštva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani