nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Fascinacija z Dylanovim »zlatim obdobjem«, sredino šestdesetih let, ko je bil najbolj produktiven, čislan in osovražen hkrati, je razumljiva; v celoti ji je podlegel že Scorsese in precej ji podleže Haynes; podpre jo s črno-belo fotografijo in fingiranimi javnimi nastopi in intervjuji, evokacijami Pennebakerjevih cinévéritéjskih dokumentarcev iz tega obdobja. A počakajte, Haynes gre vendarle »dlje« od Scorseseja, navsezadnje pokrije tudi manj notorična obdobja (ali pač?), npr. družinsko fazo z začetka sedemdesetih, ko se je zdelo, da je v aktu avtodestrukcije poskusil uničiti lastni mit in je namenoma snemal zanič albume (Self Portrait), pa čas nestanovitnega vagabundstva, ko je s Samom Peckinpahom snemal vesterne, in seveda Dylanovo krščansko obdobje, kronološko zadnja faza, ki se ji film posveča in s katero Haynes logično zapre krog.
Resnične domneve, mitološke preslikave
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani