nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Bo torej bralec, ki mu Klarisa odstira nekaj (zastrtih) tančic, krajev, mitologije in mistike, celo kopico krajinskih ter etnoloških atributov, čeprav ne gre za ruralno poezijo, dojel tisti notranji (v)zgib, ki se ji oglasi zmeraj, ko se ali zaprede vase ali potuje po tej deželi, ki jo želi osvojiti skozi »čudenje in zrenje«, katerima se večinoma popolnoma prepusti.
Prav zaradi tega se zateka k dolgemu, tekočemu verzu s (pre)mnogimi miselnimi prestopi, v katerih se oglašajo kot tihi (pri)odmevi notranje asonance, k uporabi medmetov, ki so v bistvu onomatopeje iz narave; v tej gosti naraciji, ki tu in tam spominja na zelo počasne bergmanovske filmske kadre, skuša upesniti to tihoto, razvlečenost panonske ravnine, skozi katero jahajo drzna hunska plemena ali se postavlja Aquilov martjanski sveti kot simbol moškosti in plečatosti, ki se mu s svojo navidezno, zgolj lolitovsko krhkostjo, »upira« ženska z »robovi črne posode«, ki moškega nikoli popolnoma ne odžeja.
Tako kot se na vsaki strani zbirke vleče likovni odtis mulja, ki nedvomno asociira na pogled v reko skozi njeno nič kaj čisto površino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani