nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zanimivo je, da se zbirka začne (in tudi konča) »anekdotično« ter nagovorno do bralca, češ da jo je aprila pred tremi leti »neki Sobočanec, tujec takrat in tujec še vedno, povabil v Zvezdo na gibanico«, in da so »njegove oči obljubljale več, kot so pozneje dale«, saj je »v resnici komajda predrl tenko opojno skorjico iz smetane, do maka in orehov pa si ni upal«. Pesnica ob tej prigodi pomenljivo zastavi retorično vprašanje, češ »si ti, ki to bereš, upaš?«. Bo torej bralec, ki mu Klarisa odstira nekaj (zastrtih) tančic, krajev, mitologije in mistike, celo kopico krajinskih ter etnoloških atributov, čeprav ne gre za ruralno poezijo, dojel tisti notranji (v)zgib, ki se ji oglasi zmeraj, ko se ali zaprede vase ali potuje po tej deželi, ki jo želi osvojiti skozi »čudenje in zrenje«, katerima se večinoma popolnoma prepusti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani