nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Iz benignega okolišenja o okoliščinah odkritja pozabljene korespondence in razlogih, zakaj je razburljivi mit ostal v rodovni kroniki skoraj pozabljen, predvsem pa zakrit z nanosom spodobnosti, uvidevnosti do družinskega ugleda, tako rekoč zavre sočna zgodba o tesarju slovenskega rodu M. oziroma Mateu Menadu, skrivnostnem brazilskem podjetniku in njegovem življenjskem, izpisana z elegantno ekonomičnostjo (Kaj ni B. A. pred leti omenjal naravne elegance Kovičevega verza?) in sloneča na prepričanju, ki ga zapisovalec nonšalantno navrže na koncu: »Sam svojih pisateljskih retuš kot po navadi tudi tokrat ne bom razkril, priznam le, da obstajajo, in upam, da tekstu v prid popravljajo slab vtis suhoparne dokumentarnosti.« Seveda je tak zastavek po smislu identičen drži, ki jo je imel že pripovedovalec Poti v, ko je opozarjal da s prirejenimi zgodbami poudarjamo resničnost opisovanega in harmoničnost zgodbene celote. Pa vendar si je mogoče misliti, da naloga Malih nebes ni zgolj
»melanholična inventura senc«, ne zgolj prefinjeno razgrinjanje arhivskih podatkov, kolikor jih je preživelo čas in še zmorejo povedati kaj smiselnega, torej ne le žlahtna kronikalnost, ampak nekaj drugega in pomembnejšega - nevsiljivo zarisovanje »neke druge« zgodbe, presvetlitev tujstva kot nadčasovne kategorije, da, prav tistega tujstva, ki ga tako depresivno natančno označuje nikgdirdom »večnega pregnanca in večnega izseljenca«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani