nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
No, čisto v senci in spregledan nikakor, spomnim se navdušenja, ki ga je tako pri kritiki kot pri bralstvu sredi devetdesetih sprožila Kovičeva Pot v, obsežen roman, stkan iz »prizorov iz navadnega življenja M.«, v katerem je avtor razgrnil »stvari spomina«, kakor so se imele pripetiti glavnemu protagonistu, njegovi rodbini - in pripovedovalcu, ki pa bralca ni pozabil opozoriti, da je vse tisto, kar bere, zgolj plod domišljije. Nekaj podobnega, lahko bi rekel kar odvod tega spominskega tipanja, ki je nepričakovano naraslo v fresko, so Mala nebesa, drobna, manj kot sto strani obsegajoča prozna dogodivščina, ki pa s svojim nabojem, arhitektoniko in tonom brez najmanjšega dvoma kaže, da je v pisateljskem laboratoriju na delu mojster, ki mu gre za elegantno, učinkovito, vešče zasukano zgodbo in mu vse tudi brezhibno uspeva.
Potrebne oklepaje za zgodbo »iz arhiva strica« pripovedovalec priskrbi že v uvodu: da je dogodke, pravzaprav iz preteklosti izkopane drobce, polne
nasprotij, namreč mogoče razpostavljati na različne načine - »lahko jih nanizamo zapovrstjó od začetka do konca ali v nasprotni smeri od znane posledice do skritega vzroka (...) na prizorišče lahko planemo med glavnega dejanja ali pa vstopimo diskretno skoz stranska vrata navidezno obrobnega naključja.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani