nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
SF je bila od samega truda formalno, nelebdeče vpeta v stavek, brez fantazijsko razvitega odnosa do njegovega kolorizma in destabiliziranosti.
Korektnost je delovala že uvodoma (prav solidno, vendar nič kaj iskrivo odigrane Freske za simfonični orkester, pozno, obrtno klasično, a v resnici nekoliko bledo delo), gotovo pa tudi ob izvedbi (brez premora) Rimskih vodnjakov in Pinij: tokratni koncert je smiselno speljavo Berliozovega protoimpresionizma pač uzrl v Respighijevem konglomeratno bohotnem razgledništvu, katerega reprodukcija je bila sprejeta naravnost evforično, veliko bolj kakor večer prej v postavitvi Janowskega. Pehlivanian, ob legionarskem rohnenju na Apijski cesti nazadnje gestikulirajoč v samokreaciji, zase, za Respighija in za občestvo Gallusove dvorane na obeh straneh odrske rampe, je spet dobil svoj triumfalni večer, orkester svoj šov, ciljno naravnan v volumensko zmogljivost, sicer pa uglajen, a ravnodušen v tiho slikajočih odsekih - še čednost pihal ni
našla pomenljivosti. Kultura oz. stopnjevitost pian(issim)a je ena izmed stvari, ki jih Pehlivanian gotovo ni prinesel SF.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani