nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Hrvaški poskus prilastitve Bele Krajine je s pomočjo svojih zvez na kraljevem dvoru kot ugledni starosta jugoslovanskega Sokola spodnesel Metličan Engelbert; postopni manjši hrvaški čezmejni osvajalni posegi (Štrigova, Žumberak, Čabar ipd.) pa niso bili odmevni, dokler smo bili v skupni državi.
Po osamosvojitvi predvidljiva nesoglasja s Hrvaško je Slovenija skušala vnaprej preprečiti z l. 1991 sprejeto Temeljno listino, ki naj bi novi državi zagotovila nedotakljivo suverenost na ozemlju nekdanje RS po obstoječem stanju 25. 6. 1991. Parlamentarno izglasovani Memorandumom o celovitosti Piranskega zaliva dve leti kasneje pa je bil - po številnih vmesnih incidentih umaških ribičev - samoobrambni slovenski odziv na izzivalni kupčijski »predlog prijateljskega sporazuma«, ki ga je Tuđman ponudil Sloveniji: »Prosto plovbo po hrvaškem morju Piranskega zaliva in možnost za izhod na odprto morje - v zameno za cestni koridor prek Slovenije do Šentilja« (naše radijsko poročilo 1. 6.
1993).
Razumljivo je, da ob taki brezobzirno polaščevalski »kupo-prodajni« miselnosti v naslednjih 15 letih delovanje razmejitvenih komisij in podkomisij, skupaj z občasnimi trdnimi zavezami na najvišjih bilateralnih političnih srečanjih, ni zmoglo proizvesti drugega kot dvoje veljavnih ratificiranih sporazumov: prvega o maloobmejnem prometu, ki ga Hrvaška nikoli ni dopuščala izvajati in ga danes ignorira, in sporazum o JEK, ki je poleg znatne materialne škode podtaknil Sloveniji še tempirano bombo skladiščenja vseh jedrskih odpadkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani