nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Potem se navzkriž preplete nekaj zgodb oseb, ki imajo takšen ali drugačen odnos do krvne poravnave, Gjorg gre v trdnjavo dan hoje daleč plačat kri, ki jo je prej prelil, ko je tarčo samo ranil in ne pokončal, na delu na terenu spremljamo velikega poznavalca starodavnega kanona, ki sodeluje pri razmejitvah in odloča, kdo je v plemenskih sporih komu dolžan, katera stran lahko strelja in katera se mora nastavljati, no ja, skrivati, zraven imamo še mlad par, ravno poročen, on nekaj pisateljuje in se mu zato vsi posmehujejo, ta dva se podata na Planoto kot v mitično deželo, kjer v neokrnjeni lepoti še bivajo skoraj pravljična bitja, in potem se potem ženska malo zagleda v bledo prikazen, še včeraj lovca in zdaj že plen; ta del nosi neko starožitno usodnost, občutek imamo, da mora heroično tradicijo presvetliti ženski pogled, pa se nam vseeno zdi vse skupaj malo prenapeto in skoraj trivialno, psihološko slabše utemeljeno, tako kot so pretenciozne, ker so iztrgane iz konteksta in skoraj
naključne, primerjave med zahtevami po maščevanju krvi in tistim, ki ga narekuje duh Hamletovega očeta; Kadaré je res največji albanski pripovednik in kot tak cenjen, vendar zaradi drugih romanov, najbolj zaradi Generala mrtve armade. Zlomljeni april pa je bolj realistična in angažirana, morda celo malo shematična pripoved. Kar pa ji ne jemlje učinka, ki je v prvi vrsti naperjen proti tradiciji krvnega maščevanja kot vzporednega, na Planoti celo edinega uporabnega sodno-izvršnega sistema, ki z zapletenim mehanizmom nadomešča sodišča in obrambo, zapore in sploh vsakršno bolj zapleteno sodno, represivno in penološko strukturo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani