nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Kar je nedvomno, pa je najprej posrečena dramaturška (skoraj romaneskna) zgradba celote, ki teče kot reka, v katero oz. iz katere nenehno pritekajo ali odtekajo novi in novi pritoki, skorajda simbolična slika časa, ki brez prestanka kroži in je pred nami kot ena sama hkratnost, nato emocija, ki prežema prav vsak prizor in se (v trenutkih, ko se ne razlije čez rob) izkaže za morda celo edino resnično vsebino tega, čemur rečemo življenje; nato pa režiserkina nesporna veščina, s katero postavlja prizore, kot tudi izjemno senzibilna režijska vezava teh spominskih »otokov« v narativno zaporedje, vselej z enim očesom na gledalcu ...
Da se prej ali slej zavemo, da je vse to samo teater, poskrbi Mnouchkina - po zgledu na organizacijo prostorov v domači pariški Cartoucherie - s tem, da lahko pred predstavo opazujemo igralce »sončnega gledališča« pri pripravah nanjo v nekakšnih odprtih garderobah, ter z začetnim in končnim prizorom, ko igralci (večina jih nastopa tudi v fizično
zahtevni, na trenutke celo skoreografirani vlogi »animatorjev« gibljivih ploščadi) zgradijo oziroma razdrejo prizorišče in je pred nami sami še prazen podij, oder kot tak, prostor vseh možnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani