nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Mozartovo in Da Pontejevo »še vedno 'motečo' opero«, ki se nam »izmika« ( v gledališkem listu, v katerega kakovostnih člankih se dognanja avtorjev deloma vendarle ponavljajo), vzpostavlja režiser Guy Joosten predvsem kot učinkovit komedijantski, precej manj pa problemski organizem; ohranja in zna zaobjeti časovni lok, ki (si) ga razpenja bohotna številčna glasbena dramaturgija: igra se skoraj integralna opera, sicer s slejkoprej znatnimi recitativnim rezi v drugem dejanju. Že odrski prostor, nekam pretenciozno elegantna veža letoviškega hotela (scenograf Johannes Leiacker), spominja na prizorišče kakšne bulvarke (tipa Ti nori tenorji); zrcalna postavitev iste scene v drugem dejanju hoče povzeti opero, a nemara kot preveč splošen znak bolj izmeri uprizoritev.
Joostnov ključ je črni kamen iz odrskega ospredja, ki ga Despina uporabi prav grobijansko, nad naročji obeh mladeničev, v svojem »zdravniškem« prizoru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani