nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Táko je tudi Prepovedano gledališče: njegov scenski konstruktivizem je tokrat morda bolj ekonomičen kot v njegovih prejšnjih postavitvah (vizualizacija je delo), tako da inscenacija že skoraj »usodno« prestopi v domala dramsko uprizoritev, nobene hidravlike (samo vožnje ladje stroja po vodilu), scenske atrakcije zreducirane do bistvenega (efekten je nastop godalnega orkestra, skoraj prikrite so glasbene intervencije Takatsune Mukaia), projekcije modulov pa pri tem učinkujejo kot minimalistična (in melanholična) kozmična spremljava zemeljskemu dogajanju. Prepovedano gledališče je v resnici paradoksni naslov, saj gre v postavitvi za triumf gledališča, ki deluje tako rekoč iz nezavednega, in to v različnih pogledih: od menjave (spolnih, gledaliških) vlog (moške like igrajo po večini ženske) in torej kodiranja sveta po gledališkem algoritmu, duhovite stilizacije igralskih akcij (koreografska biomehanika, ki sega delno v živalski, delno strojni asociativni svet), do neke vrste
digitalizacije emotivnega režnja postavitve, ki ga lahko aktivira že preprost klik z elektronskim ključem.
A da politike s kljub vsemu ne razume zgolj kot kibernetične ali konstruktivistične igre, temveč kot natančen in rigiden mehanizem, v katerega teater s svojo elementarno resistenčno energijo (ki se definira med točkama nič in neskončno) sicer lahko posega, vendar ga ne more nikdar ustaviti - iz tega mehanično-elektronskega nadsveta lahko samo spektakularno uide, kar uprizori z odhodom ene od avtomobilskih cistern, ki obrobljata prizorišče »kocke« na Gospodarskem razstavišču - dokazujejo tudi njegovi igralci, ki - na obeh straneh - pripadno, na videz formalno, a v resnici z nenehno strastjo artikulirajo izvirno konfliktno razmerje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani