nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Vse to v projektih, v katerih v igralski vlogi nastopa tudi sam, uokvirja nekakšna emotivna vzhičenost, ne nekdanji teatrski patos, temveč investicija oz. intervencija, ki v fizičnem smislu uprizarja recepcijski vezni, torej navadno nematerializirani stik med scenskim dogajanjem in avditorijem.
Táko je tudi Prepovedano gledališče: njegov scenski konstruktivizem je tokrat morda bolj ekonomičen kot v njegovih prejšnjih postavitvah (vizualizacija je delo), tako da inscenacija že skoraj »usodno« prestopi v domala dramsko uprizoritev, nobene hidravlike (samo vožnje ladje stroja po vodilu), scenske atrakcije zreducirane do bistvenega (efekten je nastop godalnega orkestra, skoraj prikrite so glasbene intervencije Takatsune Mukaia), projekcije modulov pa pri tem učinkujejo kot minimalistična (in melanholična) kozmična spremljava zemeljskemu dogajanju. Prepovedano gledališče je v resnici paradoksni naslov, saj gre v postavitvi za triumf gledališča, ki deluje tako rekoč iz
nezavednega, in to v različnih pogledih: od menjave (spolnih, gledaliških) vlog (moške like igrajo po večini ženske) in torej kodiranja sveta po gledališkem algoritmu, duhovite stilizacije igralskih akcij (koreografska biomehanika, ki sega delno v živalski, delno strojni asociativni svet), do neke vrste digitalizacije emotivnega režnja postavitve, ki ga lahko aktivira že preprost klik z elektronskim ključem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani