nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
De Brea ne govorimo o osebi, temveč o delu se že nekaj časa poskuša skozi transparentni, a boleči cinizem, in naveličano, a mučno manipuliranje z iztrošenimi gledališkimi znaki dokopati do novega gledališkega reda, ki bi mu lahko vrnil naj se sliši še tako naivno izgubljeno vero v življenje. To se najbolje pokaže v nemem kriku Andronika v izvedbi nekje na sredi uprizoritve: kričati, krčevito hoteti, priti do dna, čeprav z zavestjo, da te nihče ne sliši, da ti nihče ne more pomagati, nihče dati temeljne gotovosti, a vendarle vztrajati. V tej bojeviti vztrajnosti, ki poganja De Brejevo uprizoritev Andronika, tiči njena (za zdaj še pogojna) gledališka moč in zaradi nje se zdi navzlic temu, da jo gledalci ob vsem njenem krvavem sarkazmu pogosto opazujemo povsem neprizadeto izraz avtentične kreativne volje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani