nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Uprizoritev je v svoji kataklizmični dekadenci, torej (pro)padanju, nenehno lucidna, kot bi se gibala po rezilu noža, slika propada nosi v sebi nekakšen vitalizem, ki mu zaradi njegove nagnjenosti do trupel recimo nekrovitalizem, iz na prvi pogled poljubne in hibridne razpuščenosti se navsezadnje v trzljajih dvigujejo neke trdne, čiste in oprijemljive oblike, ki na ves glas izrekajo izvirno željo, avtentično in preprosto, skorajda otroško: željo po varnosti in gotovosti, po ultimativnem smislu. De Brea ne govorimo o osebi, temveč o delu se že nekaj časa poskuša skozi transparentni, a boleči cinizem, in naveličano, a mučno manipuliranje z iztrošenimi gledališkimi znaki dokopati do novega gledališkega reda, ki bi mu lahko vrnil naj se sliši še tako naivno izgubljeno vero v življenje. To se najbolje pokaže v nemem kriku Andronika v izvedbi nekje na sredi uprizoritve: kričati, krčevito hoteti, priti do dna, čeprav z zavestjo, da te nihče ne sliši, da ti nihče ne more pomagati, nihče dati
temeljne gotovosti, a vendarle vztrajati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani