nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Chéreau (1944) je kar se da vitalen in kot izjemnega avtorja in sodelavca so ga opisovali tudi številni udeleženci pogovorov, ki so spremljali podelitev (med njimi igralka Dominique in igralec), še najbolje pa je svoje gledališko in filmsko delo opisal sam. Artikuliran, stvaren, senzibilen in duhovit je govoril o tem, da se najbolje počuti med sodelavci, da je težko sam ter da je pravi čudež življenja in umetnosti v drugem, pa da občuti užitek v menjavanju žanrov, v prehajanju med majhnim in velikim, da je v centru njegovega dela igralec, ki realizira »skromne« režiserjeve ideje, in da sam zgolj spremlja igralca, ki pa lahko tako pride dlje itn. Chéreau se nima za igralca, a kljub temu pogosto igra (najbolj znane so njegove vloge v dramah prijatelja B.-M. Koltèsa), zato omenimo vsaj enega od njegovih solunskih igralskih nastopov, branje (dela) Bolečine Marguerite Duras, ki ostaja v spominu po Chéreaujevem logično artikuliranem in kljuvajočem iskanju misli v resnično bolečih stavkih
znane francoske pisateljice, še bolj pa po sugestivni, nežni, emotivno polni interpretaciji njegove soigralke Dominique.
Ob nekaterih predstavah, kot npr. Razmadežni v režiji Warlikowskega, ki kljub na trenutke prepoudarjenemu esteticizmu vendarle ustvarja presunljivo sliko ranljivega sveta, ali (še nastajajočem) Hamletu v režiji Oskarasa Koršunovasa, ki razen mučno izpraznjene in samozadostne dinamike ne ponuja nič od tistega, kar obljublja, se zdi največje odkritje programa ob podelitvi Belorusko svobodno gledališče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani