nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Nazadnje smo vsi v dvorani projicirani na platno kot imena brez priimkov, katerih življenjske daljice v vsakem primeru čaka isti konec. Kabaretni točki in konkretnemu dvigu, morebitne Ofelije, v višave, v razkošni/pošastni ΄»konec umetnosti΄« (od tam se ne vrne) sledi futuristično povzetje idealne prihodnosti vseh sodelavcev v predstavi.
Za Hamleta kot cilja lastnih ambicij preostane v ritmu sodobnega vsakdana skromnih 60 minut - kljub vtisu deklet na videu, ki vstajata ob 7h in zaspita ob 21h, da se jima (ob šolski in obšolski preobremenjenosti) nič ne zgodi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani