nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pesmi, zamišljene kot pismo pesem, ne morejo preprečiti najhujšega, a najhuje je morda to, da se tega zmeraj bolj »zavedajo«. Proti koncu so te Zlobčeve pesmi, ob vsej bolečini, ki jo čutimo iz slehernega verza, ob vsem kaosu teme, ki jih obdaja, skoraj racionalno poročevalske: In vendar še upam, ker ne smem/ obupati: srce in intelekt/ sta si vsaksebi - paradoks očeta!, je zapisal še junija 2007.
V svetovni in tudi slovenski poeziji je nekaj primerov, kjer vstopa smrt v poezijo ne le s svojo eksistencialno in simbolno težo, ampak tudi z atributi empirične konkretnosti, vezane na sorodstveno razmerje (smrt hčerke Victorja Hugoja ali pri nas sina Toneta).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani