nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
»Na Tibetu živi komaj nekaj več kot dva milijona ljudi,« je zamomljal mladenič z očali na nosu, »vam pa želi dobrodošlico milijarda in tristo milijonov ...«
Nekje globoko v sebi sem pomislila, da je to še ena generacija prevaranih Kitajcev. A v nasprotju z njihovimi starši, ki sta jih z obljubami o komunizmu izkoristila Mao Zedong in partija, ter njihovimi starejšimi kolegi, entuziastičnimi študenti, ki so se leta 1989 napotili na Tiananmen, ker so bili prepričani, da Deng Xiaopingove »modernizacije« pomenijo tudi prihod demokracije, so tokrat mladi verjeli ne le svojim oblastem, ki so jim obljubile, da bo olimpijska bakla osvetlila tudi njihova majhna življenja, temveč tudi zahodnemu svetu, ki je v to Kitajsko, takšno, kakršna je, nasul za več kot 600 milijard dolarjev naložb, se v njej udobno namestil s svojimi mešanimi podjetji in se vedel - ali pa je morda zgolj pretvarjal -, da jemlje osrednje cesarstvo resno in kot enakopravnega
partnerja na vseh ravneh državnega in družbenega obstoja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani