nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Tragika strašnega Felipeja ni v tem, da ne dobi naslova vicekralja, na katerega računa, in potemtakem v prepoznanju politike kot preračunljive igre, ne v tem, da morda kesajoč spozna, da je bila vsa kri, po kateri je med svojimi osvajalskimi pohodi brodil, zaman, in tudi ne v tem, da se ekskomuniciran, obubožan in ves betežen, kot nekakšna senca, mrtvi rokav, spremeni zgolj v preostanek voluntarističnega sveta, ki ga v resnici ni več, temveč v spoznanju o poljubnosti, celo ničevosti tega sveta, ter - kar je najhuje - o neuporabnosti vere, v imenu katere je odšel na konkvisto in s križem v roki osvojil to čezmorsko deželo. Jezus, ime, ki ga uprizoritev nemalokrat na ves glas izklicuje, se še enkrat znova izkaže kot grozljivi prazni označevalec, ki za svojim križanim hrbtom razkriva zgolj neznosni nič: »Svet, moj dragi padre, je eno veliko, črno, kužno sranje,« je ultimativno nihilistična, značilna hiengovsko-jovanovićevska izjava s konca uprizoritve, ki ne dopušča dvoma. In kot Felipe
je že od samega začetka zaznamovan z nekakšnim obstretom propada, vselej nekje čez, nevsakdanja postava silne moči, ki pa se skozi igro vse bolj obrača sama vase ter razjeda ne samo njega samega, temveč ves svet okrog; skorajda metafizična figura trpnega nihilističnega mesije kot absurdna izpolnitev praznine za odrešenikovim hrbtom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani