nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Mesto tako blizu je sugestivno in fragmentarno izpisana krpanka motivov, ki več odpira in sugerira kot izpiše, vendar pušča močan občutek zgoščene poetičnosti in odprtosti, skrivnostnosti.
Režija Popovskega je poudarila in ohranila predvsem to metaforično in sugestivno razsežnost, pri čemer ji je bila v polno oporo delno abstraktna, pa vendar čarobna in izčiščena scenografija, pomol, ki se podaljša v most in sprime obe strani, obe kraljestvi, na horizontu pa svetilnik in lučke daljnega kopna; in kot ravnovesje rahlo kičasto tigrasto prevlečena postelja v kupleraju, kamor hodi najprej raziskovati moževe skrivnosti, dokler se vanje polno ne potopi in zanje zastavi telo. Režija ni aktualizirala ali prostorsko adaptirala besedila, recimo z lokalnim mitom o Lepi Vidi, na katero potegne uvodni prizor čakanja, pustila je njegovo odprtost, in ta je očitna tudi pri sami igri, že in sirena je nekako nežno radovedna, vsaj na začetku, pa tudi potem, ostaja skrivnostna in skoraj
nepokvarjena v svetu, v katerem dominira mož, je prav ibsenovsko umaknjen in strog, zadrt, v katerem srečuje tipe iz podzemlja, prostituta, ki ga zastavi kot tipičnega skandinavskega poba, kostumografija ga pri tem polno podpira, ali zvodnico in policajko, ki jo ves čas poudarjajoč svojo fiksacijo na nožne prste odigra Panizon, Vlaškalič pa je svojega Carlssona, Kljukca, zastavil kot nekakšnega letatlina, kot realizacijo Tatlinovega mita o letečem človeku, v supersoničnem letalskem kombinezonu in z nekaj "podonjuanske" vzvišenosti in zdolgočasenosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani