nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Priložnosti za »močne občutke« ljubezni, trpljenja, bolečine ..., v katerih je po Fridinem najpomembnejšem navdihovalcu Riveri »bistvo umetnosti«, sta v želji po dokumentarni verodostojnosti uprizorjenega v precejšnji meri zapravili.
Režiserka in glasbena opremljevalka je uprizoritev širokopotezno zgradila iz samostojnih drobcev lirskih osebnih izpovedi umetnice, ilustrativnih gledaliških in plesnih prizorov (koreografinja), pogosto asociativno navdahnjenih ob fotografijah ali slikah iz umetničine zapuščine, projekcij fotografij in slik na premične prosojne zaslone (oblikovalka videoprojekcij Volic) ter si učinkovito pomagala z odprto, premično in večpomensko scenografijo (slikarsko razkošno in pomenljivo svetlobo je oblikoval) ter pod prepoznavnimi vplivi dokumentarnega in slikarskega materiala po barvah in krojih stilizirano kostumografijo Dušice. Dogajanje je režiserka vodila od uvodne muzejske zaprašenosti, preko bolj in manj prepričljivo oživljenih prizorov iz
umetničinega življenjepisa, do sklepne, skoraj operno patetične apoteoze umetničinega posmrtnega »vnebovzetja«, ki pa je hkrati s svojo burleskno zemeljsko »gurmansko-kulinarično« razsežnostjo zazvenela tudi kot posmehljivi komentar k nekritičnim potrošniškim banalizacijam in zlorabam vsakršnih mitov oz. ikon.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani