nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pred nami je tako bolnišnica za bolne na smrt, poslednje zatočišče, hiralnica, poseljena z dekleti, ki v tej »hiši« zaman čakajo na »pomočnico«, pa čeprav ta v različnih podobah in na različne načine poskuša pomagati - a le prestati čas tik pred smrtjo, ne pa tudi preživeti. In, kar se zdi najpomembnejše, ne (do)pusti jim nobenega upanja, ena sama surova sprijaznjenost prevladuje med njimi, in edini odrešenik, ki bi jim lahko pri tem hrepenenju po življenju pomagal, je - paradoksno - že zdavnaj mrtev, v sicer mogočni podobi, kot ga vidimo v kapeli v ozadju odra, je brez glave, brez rok in brez nog, torzo, pod katerega vznožje se steka živa voda vere, ki pa se zdi ob pogledu na prosojna telesa obsojenih na smrt nesnovna, zgolj transcendentni simbol, ki skuša s svojo sublimno eksotiko premagati surovo naturo, kraljujočo v ospredju odra in življenja, pri tem pa je - vsaj v območju dokazljivega - obsojen na neuspeh.
V tej temeljni in ne do kraja odločeni religiozno-moralični
dvoumnosti pa prinaša uprizoritev celo vrsto gledališko posrečenih, na trenutke prav fascinantnih rešitev: tako npr. urejeno simetrijo mizanscene, učinkovito preprostost scenografije in kostumov, premišljeno oblikovanje lutk s prosojnimi, metaforami za krhkost in bolezen, pa ponazoritev prebujajoče se spolne sle deklet s sanjskim prizorom pohotnih živali; pomenljivo je razmerje med lutkami deklet in njihovimi animatorkami-igralkami, ki so nekakšne angelske skrbnice onemoglih bitij, morda njihove nedolžne duše, pri čemer še posebej poetično učinkujejo prizori spečih deklet-lutk.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani