nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Junakinja te monodramske izpovedi je Tosca, tako se ob samopremisleku, ki je zadržan, fragmentaren, sklicuje in priklicuje tudi vse tisto, kar poznamo iz operne in dramske tradicije, čeprav zabrisano, palimpsestno. To obče in hkrati zmuzljivo mesto je priložnost za premislek in asociacije ob »spoznanju same sebe, distanci, treznosti z najglobljo prizadetostjo«, in besedilo je razpršeno, samouvrtano, okruški pa se sukajo okoli dramske osebe, operne pevke in dive, ki išče in osmišljuje svoj prej in zdaj, drsi med časi in gradi svojo istovetnost na podlagi operne vloge, pa tudi privzete moči in manipulacije, zavesti o lastni fatalnosti, ki jo vsaka gledališka, operna prezenca in načini predstavljanja prinesejo. Režija je monodramo postavila precej statično, včasih tudi kot niz zaustavljenih monoloških fragmentov, ki so vizualno učinkoviti in delujejo zamrznjeno, kot slike, vse je postavljeno na vrtljiv oder, ki je večpomenski, od asociacij na garderobo z obveznim ogledalom do
abstraktnega interierja, odrske akcije so delno pridušene, pa tudi podvajane, na koncu se junakinja podvoji oziroma spoji s svojim likom, Tosco, in takrat sopranistka, ki je s svojo izdelano in markantno pojavo v uprizoritvi morda premalo izkoriščena, tudi zapoje; sicer pa je natančna kot vedno, prepričljiva predvsem tam, kjer ji besedilo omogoča nekakšno hladnost in potujevanje, kjer vidimo za stopnjo večjo distanco in igranje te razlike, razdalje do vloge, in takrat spet pride do veljave njena tehnika in minimalizem v artikulaciji, ki ga popolnoma obvladuje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani