nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Debussyjeva pesem se je v njuni postavitvi in razporeditvi budila iz sfere trepetavega, s transcendenčno slutnjo označenega ozračja, se izlila v svetlo distancirano izpisan serenadni prizor (Les donneurs de sérénades, blizu Ravelovi Burkeževi podoknici) in odzvanjala z, tj. prezgodaj umrlo in tudi danes premalo priznano Boulangerjevo, katere pesemski zvočni svet je hkrati debussyjevski, a tudi samosvoje eksperimentalen in retrospektivno izklesan (ostinato, pedalna podloženost idr.).
Pevkina skladnja, položena v klavirsko prejo (pianistkina senzibilna, mehka igra je lesketavo ohranjala preglednost pasaž, razložene akordike, harmonskih in motoričnih zaznamkov, ter znala speljati pesem v ponotranjen odmev), je linearno premišljena in izdelana, celo daljnosežno (dinamika zadnje izmed pesmi Boulanger), zaveda se pomena tonskega doziranja, niansiranja, polglasnosti, le da so takšne glasovne poteze na moje presenečenje pogosto zaznamovane z mikrotresavico in nekam starikavim
prizvokom; ta ne ravno razveseljiva znamenja - pevka naj bi po letih šele vstopala v zenit - seveda zmanjšujejo kredibilnost umetniškemu izrekanju.
Po drugi strani pa sem na vrhovih, ki zahtevajo velik pevski ton, tj. zlasti na nekaj mestih pri, pogrešal zgoščenost (fokus); v slavnem ciklu Štiri pesmi op. 27 je bila izstopajoče zgrajena druga,.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani