nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Mislim, da se mi je pred časom zapisalo nekako takole: Vugova proza je draga in dragocena eksotična začimba tukajšnje zdajšnje proze, posladek, ki se mu mora nič hudega sluteči in predvsem radovedni bralec pač privaditi - in pri tem stališču lahko glede na okoliščine, kot jih kaže avtorjevo zadnje delo, tudi vztrajam.
Nič drugače torej, kot se mi je nazadnje godilo ob potopitvi v bravurozno delo z naslovom Na rožnatem hrbtu faronike, se mi ni godilo ob bralskem soočenju z »romanesknim triptihom« Kobariško zrcalo. »Trije samostojni zapleti na imenovalcu, imenovanem absurd« vabijo bralca v načeloma znane pokrajine slovenskega zgodovinskega spomina, loreleijevsko vabijo v čas sovraštva in prelivanja krvi, v čas soške fronte in čas drugega svetovnega klanja, ki je bil v mrču slovenstva tudi čas nepokopanih mrtvecev, ubeglih življenj, neodgovorjenih vprašanj in seveda čas, katerega moč ne zmore usahniti in tli in razburja še zdaj in bo še dolgo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani