nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Občutek imam, da je Vedernikovovo zavezništvo z orkestrom profesionalistični't worry, kar pa nemara ni ravno najbolj ploden pristop k interpretaciji. Celo še slabše: če v koncert uvajajoči skladbi (avtorjev mladostni Melanholični preludij za godala, iskren, poenostavljajoč retroodskok - mimo - »k ozarjenosti noči«) slišim enaka izvedbena protislovja kakor v Peti simfoniji, tj. tako poln in sijajen zvok kakor neskladja med (godalnimi) sekcijami, če so rogovi pri sumljivo labilni, angažma pihalnih solov pa neenak, prepuščen posameznikovi muzikalnosti, po kateri v orkestru navadno izstopijo eni in isti (po slišanem se nisem čudil, da je dirigent kot prvemu čestital flavtistu), se mi znalska ležernost dirigenta začne kazati kot deficit, hipno grozeča ohlapnost in globalna nenapetost zgradbe. In res je bil orkester s Prokofjevovo Peto popeljan k nekaj izjemno izigranim vrhovom, a se je zmeraj znova vračal v koordinate uradne gladkosti, pod katero je ostal še precejšen del
umetnine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani