nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Prav tako se ne zdi nujna vpeljava »živega« markiza v videoprojekciji oz. njegovih besed (morda tu sledi Barthesovi misli, da je de Sade, ki mu odvzameš besedo, v resnici evnuh!) z branjem iz njegovih del, ki izzveni deklarativno (čeprav v izvrstni izvedbi Vanje). Ideja o seljenju vlog med različne igralke najpej deluje moteče, vendar se pozneje izkaže za produktivno, saj - če zdaj opredelimo še presežno vrednost uprizoritve - ne poruši izjemno precizne režijske linije, ki v tej konverzacijski, »salonski« drami z intrigo izpostavlja atmosfero (pri tem so mu v odločilno pomoč scenografija, ki prostoru doda klin ali zagozdo, ostro se zasajajočo skoraj v sam avditorij, s tem pa poveča »uporabno« površino stranic, preprosta, a detajlirana in asociativna kostumografija Gecan, in na trenutke neopazna, pa dramaturško pomenljiva glasba), izostrene odnose med protagonistkami, zlasti pa sugestivne trenutke »izstopa« iz narativne linije uprizoritve, najpogosteje v ekonomični, a nenavadno
učinkoviti koreografiji.
nas v treh delih uprizoritve z dodelitvijo istih vlog različnim igralkam prisili, da ne govorimo o likih Markize de Sade, temveč o igralkah (in celo ženskah) samih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani