nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Samo pomislimo, koliko stereotipno negativnih predstav se je pravzaprav nakopičilo v procesih dolgega trajanja, ki so omogočali vzpostavitev popularnega soglasja o ΄»turški nevarnosti΄«: zgodovinske postaje segajo od roparskih vdorov turške konjenice do taborov, obzidanih cerkvenih zavetišč za ljudstvo, od habsburškega uradnika Kuripešiča in njegovih podrobnih poročil o potovanju po otomanskem cesarstvu v prvi polovici 16. stoletja do ljudskih pesmi o ugrabljenih devicah, ki jih čaka haremska sužnost, od, ki je na začetku naše moderne književnosti izrisal ΄»slovenskega janičarja΄«, pa do slavnih bosanskih enot v avstro-ogrski vojski na soški fronti, zaradi katerih je nekaj let stala pod Mangartom tudi mošeja, od ΄»orientalskih΄« romanc do Prešernovega ΄»džaura΄«, nevernika, od romana Alamut Vladimirja, ki je opisal življenje fanatičnih ubijalcev, pa do fesa, sablje in bradavice na turškem nosu v pesmici. Z eno besedo: etnična oznaka ΄»΄« v slovenskih kolektivnih predstavah
ni nič drugega kot metaforični povzetek predsodkov do tiste vere, pred katero se je v strahu stiskalo srce vsej srednjeveški Evropi: islam.
Evropska ljudstva (v srednjem veku je to dejansko pomenilo krščanska) so se z muslimanskimi vojaškimi, verskimi in kulturnimi tradicijami srečala v treh prostorih: na Iberskem polotoku so arabski muslimani nastopali kot; na ravnicah, stepah in močvirjih vzhodne Evrope so se in bali Džingiskanovih Mongolov oziroma Tatarov; na Balkanskem polotoku vse do Donave in Budimpešte pa so krščanski svet ogrožali otomanski.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani