nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Za umetnico je značilna likovna ter pomenska večplastnost in tako je treba razumeti tudi naslov razstave: v najširšem smislu kot programski sklep različnih transavantgard in retrogard, ki so veliko hrupa naredile tudi v našem okolju, a pri tem zapustile malo pomembnih likovnih rezultatov; v ožjem tehničnem kot značilno eksperimentiranje z - v »tradicionalni« umetnosti še ne zadosti izkoriščenimi - materiali in zlasti s kombinacijami tehnik; v zgodovinskem kot ustvarjalen dialog s klasičnimi avantgardami dvajsetega stoletja, predvsem z dadaizmom in njegovimi nasledniki; in v vsebinskem kot značilno kritično ter nemalokrat tudi ironično distanco, s katero Demšarjeva obravnava svet okoli sebe ter, ne nazadnje, tudi sebe samo.
To neprestano zrenje vase ali - glede na dela, ki ga zaznamujejo, bolj ustrezno - nase, na svoje telo, je najbolj očitna stalnica umetničinega ustvarjanja. Na avtoportretu, ki ga je predstavila v »depandansi« ljubljanske
Mestne galerije, in na seriji malih steklenih Fetišev, razstavljenih v Tobačnem muzeju, gre za pesimistično zvenečo interpretacijo temeljnih eksistencialnih vprašanj, zlasti zadnjega med njimi: na to opozarja že sama tehnika, fotografija na steklu, pri čemer na najnovejših delih avtoričin lik ne samo izginja, ampak je s površine s hitrimi potezami že kar nasilno brisan.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani