nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Čeprav v Horvatovi interpretaciji Vidinega mita ni več sledi vere v in transcendenco ter s tem pravzaprav tudi ne v smisel hrepenenja (oz. česarkoli), se iz uprizoritve, ki se očitno skuša umetniško izzivalno odzvati na aktualni globalizirani sedanjik potrošniškega in medijskega »paradiža«, da razbrati uporniško naklonjenost Vidi in njenim »hrepenelcem«. Ti v nasprotju z zdravorazumarskim Zdravnikom komaj slutijo, da so prav zaradi svojega neusahljivega hrepenenja nemara vseeno več kot »le cokla na vozu človeštva«.
Med protagonisti, ki so ob ustrezni podpori kostumografinje, oblikovalke maske ter lektorja rahločutno in zvesto sledili režiserjevemu konceptu, moremo omeniti najprej (kot prvo med enakovrednimi) Natašo v naslovni vlogi nikoli zadoščene in zmeraj nekako odsotne in zadržane ter za projiciranje vsakršnih hrepenenj zelo privlačno na vse strani enigmatične Lepe. »Hrepenelce« po njej (a tudi po poti sami in odrešitvi) so dovolj opazno individualizirali kot bolni,
kot samomorilsko obupani, kot neomahljivo verujoči Dioniz in kot proletarski večni popotnik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani