nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Za konceptualno domišljeno in pretežno tankočutno izvedeno postavitev režiserja in dramaturginje Maje se zdi ključnega pomena enovito odprto in univerzalno prizorišče scenografke in oblikovalke svetlobe, ki je pred prosojna in občasno »v vetru« tudi plapolajoča jadra (primerna tudi za učinkovito projiciranje videa Sajeta ter za močne lučne poudarke) postavila od leve proti desni vzpenjajočo se ozko brv »kolovoza«, na kateri se kot na Cankarjevem »klancu siromakov« odigrajo prizori iz cukrarne in ki se v sklepnem prizoru Poljančeve smrti presenetljivo izravna. Na ravnini jadra izginejo in iz tal zrastejo rože (»čudotvorne«?) in do takrat neopazni Poljančev mrtvaški oder, okoli katerega se poslednjič zberejo pogrebci ter svatje.
Prehod iz hiralniške cukrarne, kjer se v dušah neprenehoma poraja hrepenenje, v »začaran paradiž« (drugega dejanja), kjer po Vidinih besedah »ni bridkosti, ne hrepenenja«, nam scenografka pričara s spuščenim kristalnim lestencem kot
simbolom "samoopojnega" meščanskega ništrca, ki ga vizualno še pomnoži s projiciranjem njegovega vrtenja in zrcaljenja žarkov na »jadra« (hrepenenja).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani