nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zbirka Glava (1987) že odseva Medvedov novi slog zgoščenega valovanja verzov, pri katerih silovitost izpovedi ni nič manjša od prvih zbirk, je pa razklenjena v tekoči ritem, ki vselej prevzame bralca Medvedove poezije. Tak pristop je pesnik še izpilil v prelomni zbirki Telo losa (1992), v gostem tkanju zbirk Videnja, Kilini in Hiperion, dosegel enega vrhuncev slovenske poezije v zbirki Rimske elegije leta 2004 in ni popustil v nobenih izmed zbirk, ki so odtlej izšle: Nevarna razmerja, Kitera, Confessiones, Priprtja in odstrtja, Afrika, Medprostor ter Ekloge, izmed katerih sta zadnji dve izšli letos. Pretanjen zven in lepoto podob bi bilo napačno razlagati kot larpurlartizem ali estetizacijo, saj je za razumevanje poezije Medveda ključno zavedanje, da je »lepota, ki preseneti, ki pretrese« (I.) in ki spominja na kalejdoskop vedno novih podob, osnovana na bolečini, kakor da bi pesnika kosci stekla v kalejdoskopu rezali neposredno v oko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani