nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Selijo se od najbolj avtentičnega prvinskega krika novorojenčka do zrelo spokorjeno sprijaznjenega poslednjega življenjskega spoznanja: »Obmolknil sem za vselej, zaprl oči in pomislil: nikoli več ne bom videl Sonca.« Ob vsej tej pre(ten)ciozni umet(el)nosti gostobesedno hermetične besedilne predloge in njene teatralno nabrekle izvedbe se je Mozartova glasba tudi v okrnjeni in do samega sporočilnega bistva "ojedreni" podobi (posebej s sklepnim stavkom Lacrimosa) znova izkazala kot najzanesljivejša in najbolj sporočilna pot do poslednjih spoznanj univerzalnega človekovega duha ter kot najuniverzalnejši umetniški izraz za v besedah komaj izrekljivo. In to kljub izjemno strogi, skoraj minimalistični selekciji avtorja »oblike in priredbe glasbe«, ki je Mozartovo veličastno glasbeno umetnino povzel v skrbno izbranih in harmoniziranih latinskih pevskih odlomkih iz Rekvijema, prirejenih zgolj za nenavaden, a muzikalno zanesljiv in očarljiv pevski duet soprana ( Raffanelli) ter kontratenorja
(Givannino Raffanelli).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani