nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
V obredju poslednjega slovesa posameznika od Sonca (oz. tostranstva) nam bolj in manj prepričljivo nakazuje dinamična in dramatična razmerja v sferi božanskega (med Očetom, Sinom in Svetim duhom), človeškega (med očetom, materjo in otrokom), a tudi razmerja med ženskim, moškim in dvospolnim pogledom na življenje, minljivostjo vsega bivajočega v naravi in večnostjo v umetnosti ...
V luči smrti nam trije privrženi ter igralsko enakovredni protagonisti (, in) s skrbno odmerjeno, a delno tudi emocionalno in patetično napeto govorno interpretacijo fragmentarnih samogovorov ter strogo stiliziranim gibom, gesto in grimaso tako preigrajo nekatere vsečloveške in vsečasne intimne drobce iz posameznikovega življenja. Selijo se od najbolj avtentičnega prvinskega krika novorojenčka do zrelo spokorjeno sprijaznjenega poslednjega življenjskega spoznanja: »Obmolknil sem za vselej, zaprl oči in pomislil: nikoli več ne bom videl Sonca.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani