nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Ta nič bitja in želje, ta hip, ki iz celotne dejavnosti izstopi kot njena bistvena omejitev, ta ustavljeni trenutek, v katerem dogodek vzplamti in uplahne, ne da bi sporočal kar koli iz preteklega za prihodnje, pri tem pa se tudi sam realizira zgolj kot slutnja srečanja dveh senc, ki ju vleče drugo k drugi, a je shizma, ki ju deli, v resnici usodno polna, ne prazna - vse to se zdi, da predstavlja neko zanesljivo substanco Pesentijeve režije (dramaturg je bil), ki presega njeno občasno hermenevtično transparentnost.
Ta se kaže zlasti v počasni, pogosto tudi redundantni gradnji na eni strani ukrivljenega, včasih rahlo, včasih zelo groteskiziranega sveta kot mučnega kopičenja istega (pri čemer je popevka o »moči ljubezni« čisto na koncu morda že njegova popolna banalizacija), na drugi strani pa Katičine nedejavnosti iz nič in za nič kot zgolj ponavljajočega se odvzemanja. V tem dogajanju velikega razvoja ni, je zgolj sinkopirano pulziranje, ritmično (najpogosteje ponazorjeno
z agresivnimi udarci ob ozvočeno scenografijo) markiranje uprizoritvenega časa, ki pa zna kljub predvidljivosti proizvesti emotivno skrajno intenzivne trenutke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani