nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Iz ritmično dramaturško in režijsko učinkovito usklajene celote pa najmočneje izstopajo številni posrečeni detajli oziroma liki, ki jih je težko vse našteti, od zgolj epizod ali statistov (npr. skorajda filmsko prepoznavna dekleta in fantje pri, kvartopirci, pri Ivanovu itn.), prek hišnega »inventarja«, denimo, duhovitih likov Šabelskega, Borkina ali Lvova, vse do Petrovne (Ildiko Tóth) kot nič razčustvovane, toda v svoji zvesti ljubezni neponarejene žene, pa mlade in od brezglave ljubezni do prav tako domala slepe (Adél Jordán) ali (Zoltán Bezerédi), v prijateljstvu skrajno vdane dobričine, ki pa trpi bolj od prijatelja samega. In tu je navsezadnje (Ernö), ki se vseskozi izmika soočenju z lastnim dejanjem, ki bi ga lahko dokončno definiralo, in beži v govor o sebi, kakršen je bil nekoč, v primerjavi s popolnoma nezadostnim danes; neke vrste obstranec v življenju, ki se mu je do kraja izpraznilo, pri čemer ne ve, da življenje v resnici ni zunaj, temveč znotraj, hkrati pa svojo zase
zanemarljivo, a za druge vendarle pomembno usodo do kraja sprejema z nasmehom, vse do trenutka, ko bi se (po navodilih iz besedila) moral ubiti, vendar tega ne stori, temveč samo obleži med vrati, na pol zunaj in na pol znotraj, nesrečni vmesni človek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani