nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Tako je tudi psihološki realizem Orfeja prešit z bolečino in hrepenenjem, ki sta - sama zase, pa tudi v povezavi z drugimi "williamsovskimi" dramaturškimi strategijami, od katerih se zdi morda najzanimivejša Gilmanova evokacija nevroze - zadostna garancija, da drama ne zdrsne v melodramo, vendar tudi tista meja, ki ji preprečuje, da bi proizvedla tragični učinek. Med obema zamejitvama se kljub temu razpira gledališko in idejno izjemno provokativen svet, ki prav toliko, kot razkriva, tudi prikriva, čeprav je res, da se že dolgo nihče več ne »boji Tennesseeja«, če parafraziramo naslov Pograjčeve izvirne gledališke variacije na Williamsovo temo.
(skupaj z dramaturginjo) bere Orfeja kot živo in v nekaterih - zlasti eksistencialnih - potezah tako rekoč današnjo (kot tako jo razume tudi prevod Duše) dramsko pripoved, čeprav jo slogovno prestavi bliže času njenega krsta (1957), iz katerega je kljub vsemu - vsaj v socialnem smislu - ne moremo povsem brez škode iztakniti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani